Ljubljana, 7. februar 2008 – Vlada Republike Slovenije je na današnji redni seji sprejela odgovor na pisno poslansko vprašanje poslanca Bogdana Baroviča o pravnih vprašanjih glede nakupa delnic s krediti.

Poslanec Bogdan Barovič je na vlado naslovil vprašanja ''Kako je po mnenju vlade pravno možno upravičiti jamčenje gospodarske družbe, katere delnice nameravajo člani uprave kupiti za kredite, ki jih ti člani uprave najemajo za nakup delnic; kako je po mnenju vlade mogoče pravno korektno jamčiti za kredite članov uprave pred nakupom delnic, torej v vmesnem času; ali po mnenju vlade taka odločitev uprave ne predstavlja zlorabe službenega položaja''.

Vlada RS je z namenom dodatne zaščite in preprečevanja zlorab pripravila noveli dveh zakonov - Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o gospodarskih družbah in Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o prevzemih. Slednjega je DZ RS že sprejel in je bil objavljen v Uradnem listu RS dne 4. 1.2 008. ZGD-1A pa je Državni zbor Republike Slovenije obravnaval na izredni seji dne 22. 1. 2008.

Jamčenje gospodarskih družb (ciljna družba) za nakup lastnih delnic, s katerimi namerava poslovodstvo ciljne družbe izvesti »management buy – out« se šteje za finančno pomoč (financial assistance) in je v nasprotju z 248. členom ZGD, ki take posle imenuje fiktivne ter posledično za nične.

Zaradi situacij, ki v praksi nastajajo, ko posojilodajalec odobri finančna sredstva za nakup še ne pridobljenih delnic na podlagi dogovora s prevzemniki (brez finančne pomoči ciljne družbe), pa takšna ravnanja sedaj preprečuje dopolnjeni 32. člen ZPre-1A, ki določa »da prevzemnik Agenciji za trg vrednostnih papirjev dokaže, da za plačilo vrednostnih papirjev, na katere se nanaša prevzemna ponudba, ni na kakršenkoli način, posredno ali neposredno dal ali se zavezal dati v zastavo ali zavarovanje vrednostnih papirjev ali druge oblike premoženja ciljne družbe, ki niso v lasti prevzemnika«.

Poslansko vprašanje se nanaša tudi na področje odkupov delniških družb s strani uprave teh delniških družb, kjer sredstva izvirajo iz posojil odobrenih upravam s strani poslovnih bank, v zavarovanje teh posojil pa poslovne banke vzamejo vrednostne papirje in sicer delnice, katerih nakup se financira s taistim posojilom. To področje ureja zlasti letošnja novela Zakona o bančništvu, ki z novim četrtim odstavkom 145. člena določa, da stvarno kreditno zavarovanje, katerega predmet so deleži ali delnice gospodarske družbe, katerih pridobitev je predmet prevzemne ponudbe in neposrednega ali posrednega financiranja oziroma refinanciranja z bančnim posojilom, ni primerno za zmanjšanje kreditnega tveganja.

Z novim četrtim odstavkom 145. člena Zakona o bančništvu (v nadaljnjem besedilu: ZBan-1) je določeno, da delnice oziroma deleži ciljne družbe (torej družbe, ki je predmet prevzema s strani posojilojemalca) za banko, ki daje posojilo, niso primerno zavarovanje z vidika izračuna kapitalskih zahtev iz naslova kreditnega tveganja. Banka, ki bo torej sprejela zavarovanje danega kredita z delnicami (deleži) ciljne družbe, takega zavarovanja ne bo mogla upoštevati pri prilagajanju zneskov izpostavljenosti in pričakovanih izgub. Zavarovanje kredita z delnicami, za financiranje nakupa katerih se kredit najema, postane tako povsem neučinkovito. Šteti bo morala, da je kredit nezavarovan ali pa (poleg že zastavljenih delnic oziroma deležev) pridobiti še druga zavarovanja, ki bodo primerna za namene zmanjšanja kreditnega tveganja.

Področje upravljanja s kreditnimi tveganji v poslovnih bankah celovito ureja ZBan-1 v četrtem poglavju. Uprava banke je po 173. členu ZBan-1 odgovorna spoštovati pravila o upravljanju s tveganji. Tako mora odobriti in redno preverjati strategije in politike banke za ugotavljanje, merjenje oziroma ocenjevanje, obvladovanje in spremljanje tveganj, ki jim banka je ali bi jim lahko bila izpostavljena pri svojem poslovanju. 176. člen nadalje določa, da mora banka oblikovati ustrezne oslabitve in rezervacije glede na posebna tveganja, ki izhajajo iz posameznih poslov oziroma skupin posameznih poslov.

V zvezi z upravljanjem kreditnega tveganja mora banka pred odobritvijo vsakega kredita oziroma pred sklenitvijo druge pogodbe, ki je temelj nastanka izpostavljenosti banke, oceniti dolžnikovo sposobnost izpolnjevati obveznosti do banke in kvaliteto zavarovanja terjatev banke po vrsti in obsegu tega zavarovanja. Prav tako mora banka ves čas trajanja pravnega razmerja, ki je temelj nastanka izpostavljenosti, spremljati poslovanje osebe in kvaliteto zavarovanja terjatev banke (177. člen ZBan-1).

Banki Slovenije v vlogi pristojnega nadzornika zakon nalaga jasno dolžnost, da spremlja in preverja, ali so poslovne banke vzpostavile ter ali tudi dejansko izvajajo učinkovite postopke ocenjevanja in obvladovanja vseh tveganj, med njimi tudi kreditnih tveganj. Hkrati je tudi zelo pomembna vloga in odgovornost nadzornih svetov poslovnih bank, saj je za sklenitve poslov, ki sodijo v območje tako imenovane »velike izpostavljenosti« banke, obvezno predhodno pridobiti soglasje nadzornega sveta.

Domnevamo, da se poslansko vprašanje nanaša na situacijo, ko vrednostne papirje zastavi oseba, ki še ni njihov lastnik. V zvezi s tem je potrebno pojasniti, da v pravni teoriji razločujemo med zavezovalnimi (obligacijskopravnimi) in razpolagalnimi (stvarnopravnimi) pravnimi posli. Skladno z veljavnim slovenskim pravnim redom je razpolagalni posel kavzalen in je lahko izveden le na podlagi veljavnega obligacijskega pravnega posla.

V povezavi z nakupom delnic to pomeni, da kupec kljub sklenjeni kupoprodajni pogodbi še ne postane lastnik vrednostnih papirjev, ampak to lastnost pridobi šele, ko je kot tak vpisan v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev pri Klirinško depotni družbi, in sicer na podlagi naloga za vpis, ki predstavlja razpolagalni pravni posel.

S sklenitvijo obligacijskega pravnega posla – v konkretnem primeru kupoprodajne pogodbe - med gospodarsko družbo kot prodajalko vrednostnih papirjev in posamezno (fizično ali pravno) osebo kot kupcem, na strani prodajalca nastane zaveza izročiti vrednostne papirje kupcu, na strani kupca pa zaveza k plačilu le-teh. Ker gre pri kupoprodajni pogodbi za pogodbo, ki je v slovenskem pravu urejena z dispozitivnimi pravnimi normami, lahko stranki sosledje izročitve predmeta kupoprodajne pogodbe in kupnine uredita, kot se jima zdi primerno. Stranki lahko tako stvarnopravno izročitev vrednostnih papirjev opravita pred poplačilom kupnine s strani kupca. Ko so vrednostni papirji izročeni, lahko kupec z njimi prosto razpolaga in jih torej lahko tudi sam zastavi.

Ne glede na navedeno, pa iz dikcije 1. točke prvega odstavka 44. člena Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (Uradni list RS, št. 23/99, 75/02, 114/06; v nadaljnjem besedilu: ZNVP) izhaja, da lahko imetnik (torej gospodarska družba) vrednostne papirje zastavi za tuj dolg. Gre torej za situacijo, ko gospodarska družba, ki je kljub sklenjeni kupoprodajni pogodbi še vedno imetnica in tudi lastnica vrednostnih papirjev in ki ima s to osebo kot kupcem, kot že povedano, sklenjeno kupoprodajno pogodbo za te iste vrednostne papirje, le-te, na podlagi citirane določbe zakona, zastavi za tuj, torej kupčev dolg. Kupec pa s tem zadosti pogojem banke za pridobitev kredita, s katerim bodo ti vrednostni papirji plačani.

SLUŽBA ZA ODNOSE Z JAVNOSTMI