Evropska unija je rezultat trdega dela ljudi, ki so si prizadevali za združeno Evropo. Oblikovala je skupno valuto in dinamični skupni trg, v katerem obstaja prost pretok storitev, blaga, kapitala in ljudi. Evropska unija se je gradila postopoma.

Prvi koraki k evropski integraciji so bili storjeni leta 1951 v Parizu, ko je šest držav: Belgija, Italija, Francija, Luksemburg, Nizozemska in Zvezna republika Nemčija, podpisalo Pogodbo o Evropski skupnosti za premog in jeklo.

Leta 1957 je teh šest držav članic v Rimu podpisalo Pogodbo o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti (Rimska pogodba), s katero so bile ustanovljene tudi institucije in organi ter določeni postopki odločanja, preko katerih države članice uresničujejo svoje skupne interese.

Evropska skupnost za jedrsko energijo je bila ustanovljena v Rimu, sočasno z ustanovitvijo Evropske gospodarske skupnosti. Ustanovilo jo je šest držav članic.

Leta 1965 so države članice v Bruslju podpisale Pogodbo o združitvi, s katero je prišlo do združitve organov odločanja Evropske skupnosti za premog in jeklo z organi Evropske gospodarske skupnosti in Evropske skupnosti za jedrsko energijo v enotne organe, ki so odločitve sprejemali za vse tri skupnosti oziroma za Evropske skupnosti.

Leta 1968 je bila ustanovljena Carinska unija. Pomenila je odpravo carin pri medsebojnem trgovanju med državami članicami ter uvedbo enotne carinske tarife pri trgovanju s tretjimi državami.

Leta 1973 so se skupnostim pridružile še Danska, Irska in Velika Britanija (prva širitev). Za pridružitev se je pogajala tudi Norveška, vendar so bili izidi referenduma negativni.

Leta 1979 je bil ustanovljen Evropski monetarni sistem, katerega namen je bil prispevati k stabilizaciji menjalniških tečajev ter s tem posledično k večji gospodarski stabilizaciji. Ustanovilo ga je devet držav, članic Evropskih skupnosti. Z ustanovitvijo Evropskega monetarnega sistema je bila uvedena tudi Evropska valutna enota, ECU, ki je pomenila standardno košarico valut držav članic pred uvedbo evra.

Leta 1981 se je devetim državam članicam pridružila še Grčija (druga širitev), ter pet let kasneje, leta 1986 še Portugalska in Španija (tretja širitev). Motivi novih držav članic za vstop v skupnost so bili predvsem gospodarske narave.

Začetek procesa ukinjanja notranjih meja med državami pristopnicami je predstavljal Schengenski sporazum, ki so ga leta 1985 v mestu Schengen, Luksemburg, podpisale Francija, Zvezna republika Nemčija, Belgija, Nizozemska in Luksemburg. Ostale države, razen Velike Britanije so sporazum podpisale šele leta 1996. Islandija in Norveška pa sta pridobili status pridruženih članic.

Leta 1986 v Luksemburgu so države članice podpisale Enotni evropski akt (temelj za ustanovitev skupnega notranjega trga), ki je predstavljal dopolnitve in spremembe pogodbe o Evropski gospodarski skupnosti. Cilj Enotnega evropskega trga je bil vzpostaviti evropski notranji trg, ki naj bi se oblikoval kot prostor brez notranjih meja, kjer je omogočeno prosto gibanje blaga, oseb, kapitala in storitev.

Leta 1992 je bila podpisana Pogodba o evropski uniji, Maastrichtska pogodba, ki je začela veljati leto zatem, in sicer leta 1993. Predstavlja najobsežnejšo revizijo ustanovitvenih pogodb kot tudi načrt za vzpostavitev gospodarske, denarne in politične unije. S podpisom te pogodbe je bila ustanovljena Evropska unija.

Leta 1995 so se Evropski uniji pridružile še tri nove članice, Avstrija, Finska in Švedska (četrta širitev). Z njihovo pridružitvijo Evropska unija postane petnajsterica.

Leta 1997 je bila v Amsterdamu podpisana Amsterdamska pogodba, ki je pomenila nadgradnjo Maastrichtska pogodbe, predvsem na področju skupne zunanje in varnostne politike ter sodelovanja na področju pravosodja in notranjih zadev. Glavne naloge Evropske unije, vezane na to pogodbo so bile predvsem: ureditev državljanskih pravic, varstvo okolja, utrjevanje skupnega trga, odpravo ovir za prosto gibanje, okrepitev mednarodnega položaja Evropske unije, ter vzpostavitev institucionalne strukture, ki bo omogočala prihodnje širitve.

Leta 1997 je Evropska komisija sprejela Agendo 2000, leta 1999 pa je bila potrjena v Berlinu, na evropskem vrhu. Agenda 2000 zajema paket reform, vezanih na vse večje zahteve po enakih možnostih ter boljši kakovosti življenja državljanov, učinkovitejšem varstvu okolja, večji izbiri visoko kakovostne in varne hrane ter učinkovitem in odgovornem gospodarjenju s finančnimi sredstvi Evropske unije. Prav tako so bili v njej opredeljeni okvirji prihodnjega razvoja unije, institucionalno preoblikovanje, politike za prihodnje tisočletje, finančni sveženj za obdobje 2000-2006.

Leta 1999 je bil uveden evro, na osnovi Maastrichtske pogodbe, ki je določila dokončni načrt za uveljavitev Evropske monetarne unije ter skupne valute. Evro je bil uveden na podlagi nepreklicno fiksiranih menjalnih tečajev. Avstrija, Nemčija, Italija, Francija, Belgija, Nizozemska, Luksemburg, Irska, Španija, Finska in Portugalska, ter leta 2001 še Grčija so se tako odrekle samostojnemu vodenju monetarne politike.

Leta 1999 je v Frankfurtu začela delovati Evropska centralna banka.

Leta 2001 je bila v Nici podpisana Pogodba iz Nice, kot rezultat medvladne konference, katere namen je bil priprava unije na širitev kot tudi dopolnitev ustanovitvenih pogodb.

Leta 2003 je med neformalnim zasedanjem Evropskega sveta v Atenah, deset držav pristopnic podpisalo pristopne pogodbe.

Leta 2004 se je prvega maja Evropski uniji priključilo deset, najbolje pripravljenih kandidatk, in sicer: Češka, Estonija, Ciper, Litva, Latvija, Madžarska, Malta, Slovenija, Poljska in Slovaška. S tem korakom je Evropska unija postala petindvajseterica.

Leta 2007 sta se Evropksi uniji priključili še Bolgarija in Romunija. Tako šteje Evropska unija 27 držav članic.