Skoči na vsebino

NOVICA

9. 11. 2017

Vlada potrdila predlog zakona o postopku sodnega varstva imetnikov kvalificiranih obveznosti bank pošilja v DZ

Ljubljana, 9. november 2017 – Vlada je na današnji seji potrdila predlog zakona o postopku sodnega varstva imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB), ki ga je ministrstvo za finance pripravilo po temeljitih usklajevanjih z zainteresirano in strokovno javnostjo. Predlog zakona predpisuje postopek sodnega varstva imetnikov kvalificiranih obveznosti, ki sledi odločbi ustavnega sodišča.

Foto: MF

Ustavno sodišče je 19. oktobra 2016 sprejelo odločitev v zvezi z ustavnostjo določb zakona o bančništvu (ZBan-1), ki urejajo prenehanje kvalificiranih obveznosti v okviru sanacije leta 2013. Glede odločitve sodišča velja poudariti dvoje:

 

-       Ustavno sodišče je 350. člen ZBan-1 spoznalo za skladnega z ustavo. To pomeni, da so postopki sanacije bank, ki so bili izvedeni leta 2013, z vidika bank ter njihovih sedanjih lastnikov in upnikov zaključeni.

 

-       Hkrati je sodišče presodilo, da v ZBan-1 ni bilo urejeno učinkovito sodno varstvo imetnikov izbrisanih kvalificiranih obveznosti bank, zato je sodišče ugotovilo, da je bil 350.a člen ZBan-1 v neskladju z ustavo. Za neustavnega ga je spoznalo, ker je molčal o nekaterih vprašanjih, ki bi jih sledeč odločbi sodišča moral urediti, in sicer:

 

→ pravica do dostopa do podatkov, ki bi tožnikom omogočili pripravo tožbenega zahtevka,

→ vprašanje dokaznega bremena in

→ vprašanje združevanja pravdnih postopkov.

 

Ustavno sodišče je državnemu zboru zato naložilo, naj v šestih mesecih odpravi ugotovljeno protiustavnost in poskrbi za ureditev, ki bo omogočala ustavnoskladno uveljavitev pravice do sodnega varstva za vse morebitne že vložene in bodoče odškodninske tožbe v zvezi z izbrisi kvalificiranih pravic na podlagi ZBan-1. Rok za sprejem zakona je potekel 15. maja 2017, vendar se je priprava predloga zakona zavlekla zaradi zelo zahtevne vsebine ter intenzivnih in dolgotrajnih usklajevanj z zainteresirano in strokovno javnostjo.

 

Poglavitni cilj, ki ga je ministrstvo za finance zasledovalo v predlogu ZPSVIKOB, je predpisati postopek sodnega varstva imetnikov kvalificiranih obveznosti, ki sledi odločbi ustavnega sodišča.

 

V nadaljevanju sledi predstavitev bistvenih rešitev predloga zakona:

 

Predmet sodne presoje: Predmet spora je opredeljen kot spor o upravičenosti do povrnitve škode. Do nje so nekdanji imetniki upravičeni, če je škoda, ki je nastala zaradi učinkov izrednega ukrepa, višja, kot bi bila v primeru, če izredni ukrep ne bi bil izrečen. Predmet sodne presoje tako ne bo vprašanje veljavnosti odločb Banke Slovenije (BS), saj so skladno z odločbo ustavnega sodišča členi, ki so urejali pravico do izpodbijanja odločb BS, skladni z ustavo.

 

● Predlog zakona predvideva odškodninsko sodno varstvo nekdanjih imetnikov izbrisanih kvalificiranih obveznosti bank.

 

Postopek: Postopek, ki bo tekel v skladu s tem zakonom, se bo vodil po pravilih pravdnega postopka. Če ni v predlogu zakona določeno drugače, se uporablja zakon o pravdnem postopku (ZPP) po pravilih za gospodarske spore.

 

Pravica do odškodnine: Iz besedila 350.a člena ZBan-1 in iz vprašanja, ki je bilo bistveno za odločitev ustavnega sodišča, izhaja, da so nekdanji imetniki upravičeni do odškodnine, če so bili zaradi odločbe BS na slabšem, kot bi bili, če odločbe ne bi bilo. Pravica do odškodnine ni odvisna niti od tega, ali je za slabšo obravnavo nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti kdo kriv, niti od osebnih okoliščin nekdanjega imetnika (tožnika).

 

Da vprašanje pravice do odškodnine ni odvisno od tega, ali je nastala škoda posledica protipravnega ravnanja (ali krivde) BS, izhaja tudi iz odločbe ustavnega sodišča, ki je zapisalo: »Šlo je očitno za posebej urejeno odškodninsko odgovornost ...«. Povedano drugače – v tem postopku se bo ugotavljalo le, ali je škoda nastala (tj. ali so tožniki na slabšem, kot bi bili, če izredni ukrep ne bi bil izrečen). Ne bodo se presojali vsi elementi odškodninske odgovornosti (ki morajo biti kumulativno izpolnjeni – protipravnost, škoda, vzročna zveza, krivda), kot to sicer splošno velja po pravilih obligacijskega prava.

 

Rok za vložitev tožbe je tri mesece od uveljavitve zakona in najkasneje v devetih mesecih od uveljavitve zakona, torej šest mesecev. Zamik vložitve tožbe je potreben zaradi nekaterih opravil, npr. nadgraditve sodnega vpisnika (avtomatsko združevanje, priprava obrazcev, dostop do podatkov). Tožba se vloži proti BS.

 

Postopek izračuna in izplačila odškodnine: Ker je v postopkih, ki bodo tekli v skladu s tem zakonom, pričakovano veliko število tožnikov, bo sodišče odločilo z ugotovitveno sodbo. Če ugotovi upravičenost do povračila škode, ugotovi tudi, kakšna bi bila pravilna obravnava posameznega reda kvalificiranih obveznosti. Sodišče ne bo določalo višine odškodnine za vsakega posameznega tožnika, saj bi to nesorazmerno podaljšalo postopke. Odškodnina se izračuna in izplača v postopku, ki ga določa ta predlog zakona.

 

Tožniki bodo z vlogo zahtevali izplačilo odškodnine pri BS. Ta bo odškodnino za vsakega posameznega tožnika izračunala na podlagi sodbe sodišča in »formule«, ki je določena v predlogu zakona. Izračun odškodnine je matematična operacija, zato je višina morebitne odškodnine določljiva in objektivno preverljiva. BS bo v odločbi izračunala višino odškodnine, ki naj se izplača posameznemu tožniku (upravičencu). Zoper to odločbo je možna pritožba na ministrstvo za finance in nato tudi upravni spor. Po pravnomočnosti odločbe o izračunu odškodnine slednjo izplača BS.

 

Kako se izračuna odškodnina? Poenostavljeno povedano se odškodnina, ki se izplača vsakemu posameznemu imetniku, določi kot seštevek višine oškodovanja (»nadomestila«) za kvalificirano obveznost, ki je prenehala, ter znesek obresti, ki v skladu s predlogom zakona pripade nekdanjemu imetniku.

 

RS začasno zagotovi denarna sredstva za izplačilo morebitnih odškodnin: Ker se v postopku ne ugotavlja, ali je škoda nastala kot posledica protipravnega ravnanja BS (oziroma njene krivde), bi v primeru, ko bi BS morala plačati odškodnino ne glede na krivdo, lahko prišlo do kršitve prepovedi monetarnega financiranja. To prepoved določa 123. člen pogodbe o delovanju EU, kar pomeni, da centralna banka ne sme financirati delovanja države. Če bi morala BS kriti škodo, ki je ni zakrivila (če je ravnala v skladu s standardi, ki jih za njeno delovanje zahteva zakon, je delovala zakonito), bi to pomenilo, da plača dolg, ki ni in zato tudi ne bi smel biti njen. To pa bi bilo sporno z vidika prepovedi monetarnega financiranja.

 

Da bi se izognili kršitvi prepovedi monetarnega financiranja, je določeno, da odškodnino izplača BS, RS pa ji začasno zagotovi denarna sredstva v višini morebiti ugotovljene odškodnine. BS in RS z dogovorom, ki ga skleneta v roku treh mesecev od uveljavitve zakona, uredita vsa tehnična vprašanja, ki so povezana z začasno zagotovitvijo denarnih sredstev.

 

Da pa RS ne bi plačala nečesa, za kar je kriv nekdo drug, zakon določa, da ji BS povrne tisti del začasno zagotovljenih denarnih sredstev, ki predstavljajo plačilo za škodo, ki je nastala, ker BS in osebe, ki so delovale na podlagi pooblastila BS, pri izreku izrednega ukrepa niso delovale s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, pri čemer mora v primeru spora ustreznost in pravilnost svojega delovanja dokazati BS.

 

Združevanje postopkov: Zakon določa, da sodišče združi za skupno obravnavo vse tožbe, ki so vložene v povezavi s posamezno banko (oziroma odločbo BS). Velja namreč, da je spor o pravici do odškodnine za imetnike enakih kvalificiranih obveznosti v posamezni banki mogoče rešiti samo na enak način za vse in da se pravice nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti posamezne banke opirajo na bistveno istovrstno dejansko (in enako pravno podlago).

 

Sodišče, ki vodi postopek, v katerem je pred uveljavitvijo tega zakona vložen tožbeni zahtevek za povračilo škode, ki naj bi nastala zaradi izreka izrednega ukrepa, se v dveh mesecih po uveljavitvi tega zakona po uradni dolžnosti izreče za nepristojno za odločanje o tem tožbenem zahtevku in ga odstopi pristojnemu sodišču.

 

Zaradi hitrosti in ekonomičnosti postopka je predlagana kolektivnost postopka odločanja o pravilni obravnavi kvalificiranih obveznosti: Tako je določeno, da se postopki, ki tečejo v skladu s tem zakonom, združijo in da sodišče izda za vse tožbe, ki so vložene na podlagi predloga zakona in se nanašajo na izredni ukrep, ki je bil izrečen s posamično odločbo BS, eno sodbo.

 

● Dostop do informacij: Osnutek zakona predvideva dvostopenjski dostop do informacij. BS bo morala po uveljavitvi zakona za vsako banko, v kateri je bil izrečen izredni ukrep, na svoji spletni strani objaviti odločbo, s katero je bil izrečen izredni ukrep, in dokumente, iz katerih je razvidna vsebina pogodbenega razmerja med BS in osebo, ki je izdelala ocene vrednosti sredstev banke. Pri tem bo prikrila zaupne podatke in poslovne skrivnosti.

 

Ob tem naj poudarimo, da odločba ustavnega sodišča ne zahteva brezpogojne in neselektivne javne objave vseh dokumentov in podatkov. Zaradi varovanja osebnih ali zaupnih podatkov ali poslovnih skrivnosti, ki jih dokumenti vsebujejo, so ti zato dostopni prek sodišča, na kar je opozorilo tudi ustavno sodišče.

 

Pravočasen in primeren dostop do teh dokumentov tožnikom omogoča uporaba instituta stopničaste tožbe, ki ga je na novo vpeljal ZPP-E. S prvim zahtevkom bodo zahtevali dostop do podatkov. Po odločitvi sodišča bo to določilo tudi primeren rok za opredelitev drugega zahtevka (zahtevek za ugotovitve upravičenosti do škode) in navedbo dejstev ter dokazov, na katere tožniki opirajo zahtevek.

 

S tem se uzakonja zahteva ustavnega sodišča, da morajo imeti tožniki možnost »polnega vpogleda v listine v zvezi z izbrisom ali konverzijo« in da »jim mora ostati še zadosten čas za pripravo tožbenega zahtevka«.

 

Poleg tega bodo imeli tožniki tudi možnost vložitve predloga za izdajo sklepa o predložitvi dokazov sodišču, s katerim bodo lahko zahtevali dokumente in podatke, ki so pomembni za odločitev v zadevi. Naslovnik sklepa o razkritju bo moral podatke in dokumente, ki mu jih sodišče odredi, posredovati na način, ki omogoča, da bodo ti podatki in dokumenti dostopni vsem strankam v elektronski obliki.

 

Stopničasta tožba je predvsem primerna zaradi sodnega roka, ki ga sodišče določi in v katerem se lahko opredeli ta drugi zahtevek.

 

Druga vprašanja in razlike v primerjavi s predlogom v javni obravnavi

 

Predlog zakona ne predvideva samostojne tožbe za dostop do podatkov pred vložitvijo tožbe v skladu s tem zakonom. Ocenili smo, da bi že potencialno število samostojnih tožb za dostop do podatkov ohromilo delo sodišč, saj za te tožbe ni predviden poseben postopek združevanja in učinkovanja tega postopka na postopek v skladu s tem predlogom zakona. Zahtevo sodišča za dostop do informacij izpolnjujemo prek instituta stopničaste tožbe. Ustavno sodišče je zapisalo: »Pravovarstvene možnosti tožnikov bi bile učinkovite le ob možnosti polnega vpogleda v listine v zvezi z izbrisom ali konverzijo, s katerimi je razpolagala BS, po katerem jim mora ostati še zadosten čas za pripravo tožbenega zahtevka.« Ustavno sodišče tako govori o tožbenem zahtevku, in ne tožbi. Tožba lahko vsebuje več tožbenih zahtevkov; v primeru predloga zakona (največ) dva.

 

Erga omnes učinek sodb: Predlog, ki je bil predstavljen v javni obravnavi, je določal erga omnes učinek sodb za vse nekdanje imetnike. To pomeni, da bi sodba učinkovala tudi na tiste nekdanje imetnike, ki niso vložili tožbe – odškodnino bi prejeli, tudi če so bili neaktivni. Po trenutnem predlogu zakona sodba velja zgolj za tiste, ki bodo sodelovali v postopku kot tožniki. Erga omnes učinka sodbe nista predvidevala (ali zahtevala) niti odločba ustavnega niti ZBan-1.

 

● Sodne takse: Predlog iz javne obravnave ni predvideval plačila sodnih taks, trenutni predlog zakona pa predvideva plačilo sodnih taks v skladu z zakonom o sodnih taksah.

 

● Omejitev vložitve tožb: Predlog iz javne obravnave je predvideval omejitve vložitve tožbe (glede na vrednost izbrisanih kvalificiranih obveznosti). Nov predlog zakona tega ne predvideva več; tožbo lahko vloži vsak nekdanji imetnik. ZBan-1 ni predvideval omejitev vlaganja tožb niti ni to predvideno v odločbi ustavnega sodišča – z določitvijo omejitev bi lahko prišlo do novih kršitev pravice do sodnega varstva nekdanjih imetnikov, kar bi bilo nesprejemljivo, saj je ustavno sodišče naložilo, da se z zakonom odpravijo že obstoječe neustavnosti in kršitve pravice do sodnega varstva, ki izhajajo iz 350.a člena ZBan-1.

 

Odprava omejitve vlaganja tožb bo potencialno povečala število tožnikov in s tem obremenitve sodečega sodišča, kar bo treba reševati s pomočjo (re)organizacije dela sodišča in ostalimi prilagoditvami.

 

● Ta zakon se ne uporablja, če je s pravnomočno kazensko sodbo ugotovljeno, da je bilo v zvezi z odločbo BS storjeno kaznivo dejanje, in nekdanji imetnik navaja, da mu je bila škoda povzročena s tem kaznivim dejanjem. S tem se omogoča uveljavljanje vseh ostalih zahtevkov, ki so morebiti povezani z odločbo BS, ko je bilo v zvezi z odločbo BS storjeno kaznivo dejanje, s katerim je bila povzročena škoda, ki izhaja iz tega kaznivega dejanja. Ob tem naj poudarimo, da ta predlog zakona v skladu z odločbo ustavnega sodišča ureja pravico do odškodnine, ki ima podlago v 350.a členu ZBan-1. Kot je v odločbi zapisalo ustavno sodišče, gre tu za posebej urejeno odškodninsko odgovornost BS. Vsi ostali odškodninski zahtevki, ki temeljijo na kateri drugi podlagi, se uveljavljajo v skladu s splošnimi pravili obligacijskega prava.

● Odbor izvedencev za strokovna vprašanja: Sodišče lahko postavi odbor poleg ali namesto sodnih izvedencev po ZPP. Z uzakonitvijo odbora izvedencev se nikakor ne posega v ureditev glede izvedencev, ki velja po ZPP, ampak se sodišču (in strankam postopka) tako daje le dodatna možnost, da k sodelovanju v sporu pritegnejo strokovnjake, za katere sodišče oceni, da so najbolj primerni. Ali bo sodišče postavilo izvedenca v skladu z ZPP ali odbor izvedencev v skladu s tem predlogom zakona ali pa bo uporabilo obe možnosti, je samostojna odločitev sodišča. Zaradi obsežnosti in strokovne zahtevnosti problematike je primerno, da ima sodišče na voljo možnosti, ki bi učinkovito pripeljale do razjasnitve strokovnih vprašanj in s tem pravične odločitve v sporu.

 

● Postopek izplačila morebitne odškodnine: Predlog zakona določa naknadni postopek, v katerem se izračuna in izplača odškodnina. S tem zakonom predlagani koncept ugotovitvene sodbe, na podlagi katere se izračuna in nato izplača morebitna odškodnina, bistveno razbremenjuje sodišče in s tem skrajšuje postopke ter znižuje skupne stroške teh postopkov. Ker gre pri izračunu odškodnine za računsko operacijo, ki temelji na tem zakonu in odločbi sodišča, ni potrebe, da bi sodišče za vsakega posameznega tožnika določalo višino konkretne odškodnino. Predlagana ureditev je nekoliko podobna (a s pomembnimi odstopanji) ureditvi, ki jo uvaja zakon o kolektivnih tožbah (upravitelj kolektivne odškodnine). Prav tako nekoliko podobno ureditev poznamo v postopkih prisilne poravnave. Tudi v sklepu o potrditvi prisilne poravnave izrek ni oblikovan za vsakega upnika oz. vsako terjatev posebej. Sklep o potrditvi prisilne poravnave ni izvršilni naslov, saj sodišče le odloči, da se takšna poravnava potrdi in ugotovi vsebino potrjene poravnave, tako da navede delež plačila terjatev upnikov, roke za njihovo plačilo in obrestno mero, po kateri se obrestujejo terjatve upnikov v obdobju od začetka postopka prisilne poravnave do poteka roka za njihovo plačilo. Sodišče s sklepom tudi odloči, da se dolžniku naloži plačilo terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave, v deležu, v rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi.

● Zakaj se ne uporablja zakon o kolektivnih tožbah? Zakon o kolektivnih tožbah predvideva, da se posameznik lahko odloči za samostojno tožbo, kjer bi postopek lahko potekal ločeno od “kolektivnega” postopka. Zaradi velikega števila tožnikov (vseh nekdanjih imetnikov je preko 104.000) in predvsem zaradi strokovne zahtevnosti spora je pomembno, da za posamezno odločbo BS poteka le en postopek in se izda le ena sodba. S tem se zagotovi uniformnost, ekonomičnost in hitrost postopka. Pričakovati je, da bo dokazni postopek izjemno zahteven in z visokimi stroški.  

 

Kvalificirane obveznosti bank

 

Kvalificirane obveznosti bank je opredeljeval šesti odstavek 261.a člena ZBan-1:

 

»(6) Kvalificirane obveznosti banke so:

1. osnovni kapital banke (obveznosti prvega reda),

2. obveznosti do imetnikov hibridnih finančnih instrumentov iz 4. točke prvega odstavka 133. člena tega zakona (obveznosti drugega reda),

3. obveznosti do imetnikov finančnih instrumentov, ki se po 134. členu tega zakona upoštevajo pri izračunu dodatnega kapitala banke, razen če so te obveznosti že zajete v 1. ali 2. točki tega odstavka (obveznosti tretjega reda),

4. obveznosti, ki niso zajete v 1., 2. ali 3. točki tega odstavka, in bi se v primeru stečajnega postopka nad banko poplačale po poplačilu navadnih terjatev do banke (obveznosti četrtega reda).«

 

Povzeto iz 85. tč. ustavne odločbe:

         -        Obveznosti oziroma pravice prvega reda so bile vsebovane v vseh delnicah bank.

         -        Obveznosti oziroma pravice drugega reda so se nanašale na hibridne finančne instrumente.

         -        Obveznosti oziroma pravice tretjega reda so se nanašale na finančne instrumente, ki so bili sestavni del dodatnega kapitala banke, in sicer dodatnega kapitala I in dodatnega kapitala II.

                  * Med sestavine dodatnega kapitala I, ki so pravice tretjega reda, so se na primer šteli hibridni instrumenti dodatnega kapitala I, podrejeni dolg dodatnega kapitala I, druge podrejene obveznosti in druge sestavine, podobne navedenim.

                * Pri izračunu dodatnega kapitala II pa so se upoštevale podrejene obveznosti in druge sestavine, ki so bile po svojih lastnostih primerne za pokrivanje kapitalskih zahtev za tržna tveganja.

         -        Obveznosti oziroma pravice četrtega reda so bile vse preostale podrejene obveznosti bank, ki pa niso sestavina regulatornega kapitala banke.

 

Kvalificirane obveznosti bank oziroma kvalificirane pravice upnikov bank so bile večinoma sestavine kapitala banke. Kapital banke v formalnem smislu namreč ni bil le osnovni kapital, ki ga poznajo vse gospodarske družbe, ampak celokupni, t. i. regulatorni kapital banke, kot ga je določal ZBan-1. Drugače povedano, ni šlo le za korporacijske pravice delničarjev oziroma "lastnikov" banke, utelešene v delnicah, pač pa tudi za obligacijske instrumente in instrumente mešane pravne narave.

 

Odnosi z javnostmi