Skoči na vsebino

NOVICA

Pojasnila ministrstva k javni razpravi o privatizaciji NLB

Ljubljana, 3. avgust 2018 - Na ministrstvu za finance delimo interes, da se javna razprava o privatizaciji največje slovenske banke odvije na kar se da odkrit in korekten način, vendar pa se v medijih pojavljajo nekatere netočnosti in zavajajoče navedbe, ki jih je treba pojasniti.

Sprejeti Zakon za zaščito vrednosti kapitalske naložbe države v NLB bo pripomogel k nevtralizaciji vpliva sodnih odločb hrvaških sodišč na ceno banke v prodajnem postopku in k vzpostavitvi pogojev za izplačilo dividend NLB v državni proračun. Njegov glavni namen tako ni, da koristi predvsem kupcem, ampak ohraniti vrednost kapitalske naložbe države v NLB preko maksimiziranja kupnine v prodajnem postopku in omogočiti polno uživanje korporacijskih upravičenj iz naslova te naložbe države. Slednje je pomembno tudi za realizacijo načrtovanih prihodkov državnega proračuna iz upravljanja premoženja. Poudarjamo, da besedilo zakona na več mestih jasno navaja, da niti NLB niti Slovenija nimata nikakršnih obveznosti do Hrvaške iz naslova prenesenih deviznih vlog.
 
Glede navedb o višini dobička, ki ga je lani ustvarila banka pojasnjujemo, da  je lanski čisti dobiček znašal 189,1 milijona evrov. Trenutno skladno s sklepom skupščine NLB z dne 27. 6. 2018 bilančni dobiček v celotni višini ostaja nerazporejen. Ministrstvo za finance utemeljeno pričakuje, da zaradi sprejetja omenjenega zakona ovir za izplačilo dividend v višini 189,1 milijonov evrov trenutnemu lastniku NLB ni več.

 

V zvezi z večkrat ponovljeno tezo o izsiljeni prodaji NLB naj spomnimo, da je bila odločitev o prodaji večinskega deleža države v NLB v državnem zboru sprejeta že pred prvotnimi pogajanji z Evropsko komisijo, in sicer junija 2012 s sprejetjem odloka o upravljanju s kapitalsko naložbo države v NLB, pred pogajanji o spremembah zavez pa še dodatno julija 2015 s sprejetim odlokom o upravljanju kapitalskih naložb države. Strategija glede postopka določa, da se prodaja izvede po metodi prve javne ponudbe delnic (IPO) in zagotovi razpršeno lastništvo zasebnih lastnikov, in sicer do višine skupnega deleža kapitalskih naložb države. Takšen način prodaje pomeni drugačen način naslavljanja investitorjev, kot v primeru iskanja strateškega partnerja. Izbrana metoda prodajnega postopka na eni strani državi zagotavlja, da ohrani kontrolni delež, po drugi strani pa zmanjšuje možnost maksimiziranja kupnine. Vendar pa je državni zbor, ki je strategijo sprejel leta 2015 tudi edini, ki lahko sprejme novo strategijo z drugačno vsebino.

 

V zvezi z ugibanji o možnih in verjetnih kupcih banke želimo spomniti, da kupci v IPO postopku niso vnaprej predvideni. Drži pa, da je možno v IPO postopku ravnati na način, kot je bilo predvideno v letu 2017, ko je bilo na začetku malim vlagateljem v Sloveniji v nakup ponujeno 10 % delnic NLB, nato pa 90 % delnic še institucionalnim vlagateljem. Prodajalec na koncu delnice običajno prerazporedi iz institucionalne tranše v tranšo za male vlagatelje ali obratno, odvisno od količine vpisov v posamezni tranši.
 
V zvezi z ugibanji o kupnini za banko želimo izpostaviti predvsem dvoje: da bo ceno določil trg ter da smo z zakonom o zaščiti, ki naslavlja tveganja iz naslova prenesenih deviznih vlog ustvarili pogoje, pod katerimi bodo lahko potencialni kupci vrednost banke ocenjevali zgolj na podlagi v zadnjem obdobju zelo dobrih rezultatov banke in pričakovanj o prihodnjem poslovanju banke. Ker se med možnimi učinki na ceno kar kot dejstvo prikazuje tudi to, da bodo nacionalizirani lastniki svoje deleže iztožili, želimo poudariti, da se odločitve sodišč ne da prejudicirati. Glede samega oblikovanja cene banke pojasnjujemo, da je v IPO postopku v objavi prospekta naveden tudi cenovni razpon za delnico, končna cena znotraj tega razpona pa se določi po izteku vpisa. V odziv na večkrat ponovljena pričakovanja, da bo dosežena cena (pre)nizka, se na ministrstvu tudi tokrat ne moremo in ne smemo spuščati v ugibanja o ceni, ki bo dosežena. To bi bilo z vidika uspešne izpeljave prodaje neodgovorno. Za dobro informirano javno razpravo po naši presoji niso koristni preveč poenostavljeni izračuni »minimalne prodajne cene za NLB«, ki temeljijo na predpostavki, da se knjigovodski vrednosti banke iz leta 2011 enostavno prišteje vrednost dokapitalizacije banke iz leta 2013. Dokapitalizacija v letu 2013 je bila namreč namenjena zagotavljanju izpolnjevanja regulativnih kapitalskih zahtev banke v obdobju prestrukturiranja, vključno s pokrivanjem pričakovanih izgub. 
 
V medijih se pojavljajo tudi pavšalne navedbe o pristopu slovenskih pogajalcev v pogovorih z Evropsko komisijo o spremembi prodajne zaveze. Zatrdimo lahko, da je ministrstvo za finance v teh pogajanjih dosledno zagovarjalo interese Slovenije in navajalo tehtne razloge, na podlagi katerih je v letu 2017 že prišlo do spremembe prodajne zaveze. Naš osnovni pogajalski cilj je vedno bil, da se NLB ohrani kot močna regionalna skupina, kar je ključnega pomena z vidika ohranjanja in zaščite vrednosti državnega premoženja in možnosti za nadaljnji razvoj banke. Pri tem se je treba zavedati, da je bilo polje možnega dogovora vnaprej določeno z dejstvom, da se primer NLB obravnava po pravilih o državnih pomočeh, kjer ima Evropska komisija zaradi prvenstvene odgovornosti zaščititi interese notranjega trga, jasna pooblastila. Pogajanja so bila konstruktivna, a tudi zelo zahtevna, saj Evropska komisija strogo sledi načelu, po katerem vsaka sprememba enega ukrepa pomeni dodatne izravnalne ukrepe na drugih področjih. 
 
Glede enake obravnave držav članic lahko znova zatrdimo, da smo v okviru pogajanj vztrajno sledili našemu razumevanju enake obravnave: Evropska komisija mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Doslej nismo videli nobenega verodostojnega dokaza, da enake obravnave nismo bili deležni, čeprav bi se iz nekaterih poenostavljenih razlag drugih, bolj ali manj podobnih primerov, dalo tako zmotno sklepati. V vseh nam poznanih primerih, kjer je država sprejela zavezo prodati banko, odstopanja od te zaveze ni bilo. Nekatere države so sicer naknadno dosegle odlog glede prodaje (podobno kot Slovenija) in so prodajni postopek izvedle v okviru podaljšanega roka. Podrobneje smo obravnavo Evropske komisije v primeru drugih držav predstavili pred kratkim na http://www.mf.gov.si/si/medijsko_sredisce/novica/3473/.
 
Vprašanje, ali je bila dokapitalizacija NLB konec leta 2013 državna pomoč ali ne, je bilo razrešeno z odločbo Evropske komisije iz leta 2013. Razen po sodni poti tovrstnih odločitev za nazaj ni mogoče spreminjati, ker se je celotno delovanje banke v zadnjih več kot štirih letih in pol odvijalo ob učinkih dokapitalizacije in spremljajočih izravnalnih ukrepov. To pa ne pomeni, da v pogajanjih z Evropsko komisijo nismo večkrat zatrjevali, da je bila državna pomoč banki v letu 2013 specifične narave, saj jo je dokapitalizirala država kot edini lastnik in brez zunanje pomoči. Razumevanje Evropske komisije je razvidno iz odločbe iz leta 2013: banka v letu 2013 ni bila sposobna samostojno konkurirati za kapital na trgu v skladu z ustreznimi regulativnimi zahtevami. Banka torej kapitala v pogojih finančne in gospodarske krize zaradi velike negotovosti slovenskega bančnega sektorja ne bi mogla pridobiti na trgu. Evropska komisija je tako ocenila, da zasebni vlagatelj v tržnem gospodarstvu tretje dokapitalizacije ne bi izvedel, zato jo je izvedla država kot ukrep državne pomoči.
 
Drži, da je NLB v zadnjem obdobju posluje dobro in ima izvrstne obete ter da je stanje slovenskih javnih financ stabilno. Ob tem pa ne moremo mimo dejstva, da je uspešno poslovanje banke, pa tudi relativno hiter izhod slovenskega gospodarstva iz krize močno pogojeno z izvedeno sanacijo bank v letu 2013 v obliki dokapitalizacije ter očiščenja slabih terjatev. Poleg tega je banka tudi na podlagi zavez iz odločbe Evropske komisije korenito izboljšala upravljanje s kreditnim tveganjem, močno pa se je izboljšalo tudi korporativno upravljanje. 

 

Odnosi z mediji