Skoči na vsebino

NOVICA

Pojasnilo o pravilih EU za državne pomoči

Ljubljana, 19. julij 2018 – Ministrstvo za finance v luči zmotnih navedb, ki se v javnosti pojavljajo glede uporabe pravil EU za državne pomoči v različnih državah članicah, objavlja spodnje pojasnilo. Pomembno je, da v primerih, ko je zaveza za prodajo banke v zameno za odobreno državno pomoč obvezovala države, odstopanj od izvršitve zaveze ni bilo – niti na Portugalskem.

Pravila EU za državne pomoči ne vsebujejo »portugalske«, »slovenske« ali »nemške« različice. Temeljni postulat teh pravil je enaka obravnava. Načelo enake obravnave je potrebno razumeti v kontekstu posebnosti vsakega primera – pomeni enako obravnavo enakih primerov in drugačno obravnavo različnih primerov. Doslej v pogajanjih z Evropsko komisijo o spremembi zavez glede Nove Ljubljanske banke (NLB) kljub vtisu, ki se poskuša ustvariti, nismo videli nobenega verodostojnega dokaza, da enake obravnave nismo bili deležni. Primer portugalske banke Caixa Geral de Deposito (CGD), ki se je v okviru razprav glede predloga zakona za zaščito vrednosti kapitalske naložbe države v NLB v zadnjih dneh večkrat netočno predstavljal, ni primer, ko bi država članica v pogovorih z Evropsko komisijo dogovorila umik ali zamenjavo že dane zaveze, da bo država prodala svoj delež v banki. V tem je temeljna razlika s primerom NLB, kjer bi šlo ravno za umik ali zamenjavo že dane prodajne zaveze.

 

V primerih, ko je prodajna zaveza obvezovala države, odstopanj ni bilo. Niti na Portugalskem niti kje drugje. Tam, kjer je država sprejela zavezo prodati banko, jo je tudi izvedla. Nekatere države so morale te zaveze izpolnjevati v izjemno slabih tržnih pogojih. Države članice zato z vidika zgoraj omenjene enake obravnave budno spremljajo, kakšen bo izid primera NLB.

 

Naj pojasnimo še nekaj podrobnosti o primeru portugalske banke CGD. Banka je bila v zadnjih letih dvakrat dokapitalizirana, v obeh primerih s strani države kot edinega lastnika. Evropska komisija je v zvezi z obema dokapitalizacijama izdala odločitvi:

 

1. Julija 2013 je dokapitalizacijo v višini 1,65 milijarde evrov odobrila kot dovoljeno državno pomoč, odobren je bil tudi načrt prestrukturiranja z zavezami do konca 2017. Med zavezami ni bilo zaveze, da mora država prodati kakršenkoli svoj delež v banki.

 

2. Marca 2017 je Evropska komisija potrdila skladnost druge dokapitalizacije v višini 3,9 milijarde evrov s pravili državne pomoči. Komisija je presodila, da dokapitalizacija ne predstavlja državne pomoči, ker jo je država izvedla »pod pogoji, kakršne bi sprejel tudi zasebni investitor«. Ker ukrep ni predstavljal državne pomoči, tudi v tem primeru ni bilo zaveze, da mora država prodati kakršenkoli svoj delež v banki.

 

V čem je ta primer drugačen od primera NLB?

 

Pri prvi dokapitalizaciji je Evropska komisija o državni pomoči CGD julija 2013 odločala na drugi pravni podlagi kot v primeru NLB pol leta kasneje. Večkrat je bilo pojasnjeno, da so se s 1. avgustom 2013 pravila na področju državnih pomoči v bančnem sektorju spremenila oz. zaostrila.

 

Pri drugi dokapitalizaciji je Evropska komisija odločila, da Portugalska lahko banko dokapitalizira kot edini lastnik pod pogoji, ki bi jih sprejel zasebni vlagatelj, ter da takšen ukrep ne predstavlja državne pomoči. Pri tem je pomembno dvoje:
 
1. Evropska komisija je ocenila, da je Portugalska dokapitalizacijo izvedla »pod pogoji, ki bi jih sprejel tudi zasebni investitor«. To je pomemben poudarek, ki jasno kaže, da je komisija presojala, pod kakšnimi pogoji je država izvedla dokapitalizacijo - konkretno je morala Portugalska sprejeti t. i. industrial plan. Ta pristop je značilen za odločitve komisije na področju državnih pomoči – na eni strani je dovoljen ukrep, na drugi strani pa je vedno načrt z jasnimi pogoji. Kakšen je bil natančno dogovor v primeru CGD, ni javno. Evropska komisija pa je v sporočilu za javnost iz marca 2017 sama zapisala, da so zaveze vsaj enako oz. bolj stroge kot v odločitvi iz 2013. Iz tega torej jasno izhaja, da sta Portugalska in banka kljub temu, da dokapitalizacija ni predstavljala državne pomoči, za poseg države na trg nase prevzeli določene zaveze.
 
2. Portugalska je dogovor z Evropsko komisijo dosegla v pogovorih pred izvedbo druge dokapitalizacije – ne gre za spremembo že veljavne zaveze. Ni res, da je Portugalski uspelo nekaj, kar Sloveniji v tokratnih pogajanjih o spremembah že danih zavez ni.

 

V tem smislu portugalski primer zgolj potrjuje, da je bila teoretično edina in verjetno zadnja priložnost, da bi se Slovenija izognila prodajni zavezi, v pogovorih z Evropsko komisijo pred dokapitalizacijo leta 2013. Kako realne bi bile v tem primeru možnosti za uspeh, je za nazaj težko presojati. Z gotovostjo pa je mogoče trditi, da v zadnjih pogajanjih, ko se je Slovenija z Evropsko komisijo pogovarjala o spremembi izvirne zaveze, teh možnosti praktično ni bilo. 

 

To ne pomeni, da v pogajanjih nismo uporabili argumenta, da je tudi Slovenija kot edina lastnica z davkoplačevalskim denarjem brez zunanje pomoči dokapitalizirala banko. Vendar se je izkazalo, da so možnosti, da bi nam s tem argumentom uspelo štiri leta po odločitvi komisije, nične. Za to obstajata dva razloga:

 

1. Kot potrjuje primer portugalske banke, Evropska komisija presoja pogoje, pod katerimi država izvede ukrep; za odločitev komisije je odločilno, ali so ti pogoji taki, kot bi jih sprejel zasebni investitor. Pri tem je potrebno upoštevati razmere, kakršne so bile v Sloveniji konec leta 2013 – komisija je z nami delila oceno, da praktično ni bilo pogojev, ki bi v takratnih razmerah, ko je Sloveniji grozil zlom bančnega sistema, omogočal ekonomsko utemeljeno odločitev zasebnih vlagateljev, da kapitalsko vstopijo v banko.

 

2. Odločitev Evropske komisije iz leta 2013 ima določeno notranje ravnotežje med odobrenimi ukrepi in izravnalnimi ukrepi. Banka se je z obojimi ukrepi obdržala na trgu in na njem poslovala več kot štiri leta. Tudi če bi komisija teoretično pristala na novo presojo dokapitalizacije, bi morala pri iskanju novega ravnotežja pretehtati tudi učinke, ki jih je imela državna pomoč v tem obdobju. Iz te presoje bi neizogibno izšli novi izravnalni ukrepi, ki bi dejansko omejili poslovanje banke.

 

Na koncu velja spomniti še na dve značilnosti prodajne zaveze v primeru NLB:

 

1. Slovenija je v pogovorih z Evropsko komisijo leta 2013 dosegla, da bo država tudi po privatizaciji v banki lahko obdržala kontrolni delež v višini 25 % plus ene delnice. Tudi v zadnjih pogajanjih o spremembah zavez je bil to eden od osrednjih ciljev Slovenije, ki mu dodatni pomen daje tudi razpršeno lastništvo preostalega lastništva banke, kot je določeno v veljavni strategiji upravljanja kapitalskih naložb RS.

 

2. Odločitev o prodaji večinskega deleža države v NLB je bila pred prvotnimi pogajanji z Evropsko komisijo potrjena v državnem zboru, in sicer junija 2012 s sprejetjem odloka o upravljanju s kapitalsko naložbo RS v NLB, pred pogajanji o spremembah zavez pa še dodatno z julija  2015 sprejetim odlokom o upravljanju kapitalskih naložb države. To dejstvo nosi pomemben vpliv na verodostojnost slovenskih pogajalcev pri zahtevah o morebitnem umiku prodajne zaveze.

 

Odnosi z mediji