Skoči na vsebino

TERJATVE RS

SUJPNZJS skladno z Uredbe o načinu prodaje terjatev Republike Slovenije v postopkih prisilnih poravnav ali stečajev (Uradni list) izvaja prodajo terjatev, izvaja zamenjave, cesije in konverzije terjatev v kapitalske naložbe ali svetuje in sodeluje z drugimi ministrstvi, ki želijo izvesti cesije in konverzije.


SUJPNZJS pripravlja soglasja ministra za finance k odlogom plačil, obročnim plačilom ali spremembam dinamike plačil dolžnikov do države, ki jih predlagajo pristojni ministri.


Poleg tega SUJPNZJS v sodelovanju z državnimi pravobranilci na področju prisilnih poravnav analizira načrte finančnih reorganizacij dolžnikov ter v skladu s sklepom Vlade RS št. 712-03/96-3/1-8 z dne 24. 10. 1996 pripravlja soglasja Ministrstva za finance k predlogom poplačil, ki niso v denarju ali ne zagotavljajo celotnega poplačila terjatev, na podlagi katerih državni pravobranilci zastopajo državo v postopkih prisilnih poravnav.



Prodaja terjatev Republike Slovenije

Prodaja terjatev se izvaja v skladu z ZJF in dvema podzakonskima predpisoma:

  • Uredbo o načinu prodaje terjatev Republike Slovenije v postopkih prisilnih poravnav ali stečajev
  • Uredbo o prodaji in drugih oblikah razpolaganja z državnim premoženjem

Na podlagi Uredbe o prodaji in drugih oblikah razpolaganja z državnim premoženjem se prodajajo terjatve Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: RS)  do vseh vrst dolžnikov. Prodaja terjatev se izvaja preko komisije, ki izbere metodo prodaje kot jo določa 80.f  člen ZJF, in sicer so možne:

  • javna dražba
  • javna ponudba
  • zbiranje ponudb in
  • neposredna pogodba

V primerih prodaje terjatev RS v postopkih prisilnih poravnav ali stečajev je postopek prodaje zaradi specifičnosti področja posebej definiran v Uredbi o načinu prodaje terjatev RS v postopkih prisilnih poravnav ali stečajev. V teh primerih se za prodajo uporablja metoda zbiranja ponudb.



Prodaja terjatev Republike Slovenije v postopkih prisilnih poravnav in stečajev

Prodajo terjatev, ki jih ima RS do dolžnikov, nad katerimi so uvedeni postopki prisilnih poravnav ali stečajev ureja Uredba o načinu prodaje terjatev RS v postopkih prisilnih poravnav ali stečajev.


Z dnem objave oklica začetka postopka prisilne poravnave ali stečaja nad dolžnikom v Uradnem listu RS, so vse terjatve, ki jih RS izkazuje do tega dolžnika, ponujene v prodajo.


Svojo ponudbo za odkup terjatev RS zainteresirani kupci pošljejo po pošti ali kurirju z navedbo "NE ODPIRAJ – PONUDBA ZA ODKUP TERJATEV" na naslov:


Republika Slovenija
Ministrstvo za finance
Sektor za upravljanje finančnega premoženja države
Župančičeva 3
1000 Ljubljana


Prejete ponudbe se evidentirajo po času prejetja.

Ponudba mora vsebovati:

  • natančno navedbo terjatve,
  • odkupno ceno in
  • rok plačila.

Ponudba se lahko glasi tudi na del posamezne terjatve.


Ponudba obvezuje kupca 30 dni po oddaji ponudbe. Ponudnik lahko od ponudbe odstopi, če v tem času nastopijo okoliščine, ki vplivajo na obstoj ali ceno terjatve.


Ponudbe odpira tričlanska komisija, ki jo imenuje minister, pristojen za finance.


Komisija zaseda vsak delovni ponedeljek ob 13. uri. Informacije o odprtih ponudbah in zasedanju komisije so javne.


Vlada s svojim sklepom sprejme ali zavrne prejete ponudbe. Sprejem ponudbe obvezuje vlado 30 dni od datuma izdaje sklepa. Ministrstvo za finance obvesti o sprejemu ali zavrnitvi ponudbe vse zainteresirane kupce, ki so dali ponudbo.


Z izbranim ponudnikom se sklene pogodba o prodaji terjatev RS, ki jo v imenu RS podpiše minister, pristojen za finance oziroma njegov pooblaščenec. Terjatve RS se štejejo za prodane, ko so plačane. Plačilo terjatve je možno izključno v denarju, najkasneje v roku 8 dni od podpisa pogodbe na transakcijski račun »Izvrševanje proračuna Republike Slovenije« 01100-6300109972.



Reprogram terjatev

V primerih, ko od dolžnika ne bi bilo mogoče izterjati celotnega dolga, vendar bi se z reprogramom danega posojila ali druge vrste terjatve bistveno izboljšale možnosti za njeno poplačilo, lahko pristojni minister na podlagi 1. odstavka 77. člena ZJFv soglasju z ministrom, pristojnim za finance na prošnjo dolžnika in ob primernem zavarovanju in obrestovanju:

    1. odloži plačilo,
    2. dovoli obročno plačilo ali
    3. spremeni predvideno dinamiko plačila dolga dolžnika do države.

Predmet reprograma ne morejo biti dolgovi do države iz naslova obveznih dajatev, razen v primerih prestrukturiranja družb po Zakonu o pomoči za reševanje in prestrukturiranje gospodarskih družb v težavah Uradni list.


Navodilo o načinih zavarovanja in obrestovanja odloga plačila dolga dolžnika do države oziroma občine (v nadaljnjem besedilu: Navodilo) določa vsebino prošnje dolžnika in zahtevano dokumentacijo, ki jo mora dolžnik predložiti pristojnemu ministru.


Dolžnik lahko zaprosi za odlog plačila najmanj 30 dni pred zapadlostjo obveznosti v plačilo. V enakem roku lahko dolžnik predlaga obročno plačilo dolga, za katerega izkaže verjetnost, da obroku ne bo mogel poravnati obveznosti. Kadarkoli v času trajanja dolžniškega razmerja, vendar najmanj 30 dni pred datumom, s katerim naj bi bila uvedena nova dinamika odplačila dolga, lahko dolžnik predlaga tudi spremembo dinamike odplačila dolga.


Dolžnik je dolžan plačilo obveznosti do države, ki je predmet reprograma, ustrezno zavarovati, in sicer z:

  • zastavo premoženja (premičnine, nepremičnine, vrednostni papirji, kapitalske naložbe ipd.),
  • zavarovanjem pri zavarovalnici,
  • bančno garancijo, izdano v korist države ali
  • poroštvom pravnih ali fizičnih oseb.

Odlog plačila dolga in obročno odplačilo dolga sta lahko obrestovana najmanj v enaki višini, kot je bila opredeljena obrestna mera ob sklenitvi razmerja.


V primeru spremembe dinamike odplačevanja dolga, se realni del obrestne mere v obrestni meri, določeni ob sklenitvi dolžniško-upniškega razmerja, poveča za najmanj 0,5 % p.a.


Če pristojno ministrstvo ugotovi, da prošnja dolžnika izpolnjuje pogoje, določene v ZJF in Navodilu, pristojni minister zaprosi ministra, pristojnega za finance, da izda soglasje.


Na podlagi soglasja ministra, pristojnega za finance lahko pristojni minister z dolžnikom sklene aneks k pogodbi, v katerem se definirajo novi pogoji dolžniško-upniškega razmerja.


Minister, pristojen za finance lahko v postopku izdaje soglasja zahteva spremembo pogojev dolžniško-upniškega razmerja, ki jih predlaga pristojni minister, lahko pa zahteva tudi takojšnje plačilo celotnega dolga, katerega plačilo je bilo odloženo, če eden izmed obrokov ni pravočasno plačan.


V primeru, ko se prošnja nanaša na sredstva, ki se štejejo za državne pomoči, mora pristojno ministrstvo državno pomoč priglasiti Komisiji za nadzor nad državnimi pomočmi.



Cesija in konverzija terjatve v lastniški delež

Cesija (prenos) terjatev se največkrat izvaja v povezavi s konverzijo terjatev, ko RS v vlogi upnika prenese na dolžnika svojo terjatev, da se z njo (v obliki stvarnega vložka) dolžnik dokapitalizira. Možni pa so tudi drugi prenosi terjatev RS.


Konverzije terjatev RS ureja 76. člen ZJF. Konverzija terjatev iz naslova danih posojil in plačanih poroštev se lahko izvede ne glede na situacijo, v kateri se nahaja dolžnik, medtem ko se konverzije terjatev iz naslova obveznih dajatev lahko izvedejo samo v postopkih prisilne poravnave v skladu z določbami Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju Uradni list.


O pridobivanju kapitalske naložbe države s konverzijo terjatev, pa tudi sicer, odloča Vlada RS na predlog pristojnega ministrstva, usklajenega z Ministrstvom za finance.


V primerih, ko je država pri konverziji terjatev v kapital družbe v slabšem položaju kot ostali nosilci terjatev (ni v enakem položaju kot drugi investitorji), je prisoten element državne pomoči. V takih primerih je treba državno pomoč priglasiti Komisiji za nadzor nad državnimi pomočmi.


Konverzija terjatev se običajno uporabi v primeru finančnih reorganizacij podjetij, katerih nadaljnji obstoj je smiseln in realen. Na tak način se podjetja razbremenijo plačevanja zapadlih obveznosti do države v prehodni krizni situaciji, v kateri so se znašla, na drugi strani pa država nima prevelikih izgub v premoženju. Razen izgubljanja na vrednosti kapitalskih naložb zaradi morebiti neuspelih sanacij ali siceršnjih nadaljnjih slabih poslovnih rezultatov družb se izgube v premoženju države pojavijo le, če država iz tako pridobljenih kapitalskih naložb ne uspe ničesar iztržiti, to pa je le v primeru, da ne uspe prodati kapitalskih naložb družb, nad katerimi je pozneje izveden stečaj.



Odpisi terjatev

V primerih, če bi bili stroški postopka izterjave v nesorazmerju z višino terjatve ali če se zaradi ne unovčljivosti premoženja dolžnika ugotovi, da terjatve od dolžnika ni mogoče izterjati, lahko pristojni minister na podlagi 3. odstavka 77. člena ZJFv soglasju z ministrom, pristojnim za finance na prošnjo dolžnika in v okviru višine, določene v zakonu, ki ureja izvrševanje proračuna za posamezno leto:

  • odpiše ali
  • delno odpiše plačilo dolga.

Predmet odpisa ne morejo biti dolgovi do države iz naslova obveznih dajatev.


Dovoljena višina odpisov terjatev je vsako leto določena z Zakonom o izvrševanju proračuna.


Dolžnik posreduje prošnjo za odpis dolga pristojnemu ministru.


V vlogi za soglasje ministra, pristojnega za finance, ki jo podpiše pristojni minister, morajo biti podane naslednje informacije (lahko v preglednici):

  1. izvor terjatve;

  2. višina glavnice terjatve in višina pripadajočih obresti, izračunanih do dne izdaje vloge za odpis;

  3. razlog za odpis ter njegova utemeljitev;
    razloga sta lahko le dva in sicer:
    1. če bi bili stroški postopka izterjave v nesorazmerju z višino terjatve in
    2. če se zaradi ne unovčljivosti premoženja dolžnika ugotovi, da terjatve ni mogoče izterjati;
    v primeru pod a) mora biti podana ocena o predvidenih stroških postopka izterjave;
    v primeru pod b) mora biti podano dokazilo o neuspeli unovčljivosti premoženja dolžnika;
  1. (lahko tudi) navedba organa (oz. organizacijske enote), ki je neposredno odgovoren za izterjavo;

Ko pristojni minister prejme soglasje ministra za finance lahko izda sklep ali odločbo, na podlagi katere se lahko izvede odpis v poslovnih knjigah.