Skoči na vsebino

PROGRAMI STABILNOSTI

Dopolnitev 2017

Progam stabilnosti za leto 2017 je pripravljen ob upoštevanju Odloka o okviru za pripravo proračunov 2018-2020, ki ga je 20. 4. 2017 skladno z Zakonom o fiskalnem pravilu (v nadaljnjem besedilu ZFisP), sprejel Državni zbor. Okvir v skladu z zakonom določa ciljni saldo in najvišji možni obseg izdatkov sektorja država za posamezno proračunsko leto ter ciljne salde in najvišji možni obseg izdatkov posamezne blagajne javnega financiranja za naslednja tri leta, torej za leta 2018, 2019 in 2020.

 

Slovenija beleži po aprilski EDP notifikaciji za leto 2016 primanjkljaj države v višini 733 mio EUR ali 1,8 % BDP, kar je za 0,4 odstotne točke manj od načrtovanega v Programu stabilnosti za leto 2016. Nižji primanjkljaj je predvsem posledica nižjih odhodkov države, ki so bili za 2,6 % nižji kot v letu 2015.  V letih 2017 – 2020 bo Slovenija nadaljevala s postopno konsolidacijo javnih financ, tako da bo znižala nominalni saldo sektorja država v letu 2017 na -0,8 % BDP in v letu 2018 na -0,2 % BDP. Nominalni saldo sektorja država se bo v programskem obdobju še izboljševal in dosegel presežek v ocenjeni višini 0,2 % BDP že v letu 2019. Po tej poti bo Slovenija beležila tudi znatno izboljševanje primarnega salda sektorja države, ki je pozitiven že od leta 2015 naprej. S tem je začrtana pot do srednjeročne uravnoteženosti javnih financ v letu 2020.

 

Ključni strukturni ukrepi za doseganje ciljev javnih financ na področju prihodkov zajemajo prestrukturiranje bremen javnih dajatev, zmanjšanje administrativnih ovir in izboljšanje učinkovitosti pobiranja javnih dajatev. Na področju javnofinančnih odhodkov bodo zajemali  ustrezno postopnost pri odpravi kratkoročnih ukrepov, s čimer se vpliva na omejeno zviševanje odhodkov za te namene. Ti kratkoročni ukrepi so bili med drugim določeni v preteklosti v ZUJF-u, ZIPRS-u in Dogovoru o ukrepih za zmanjšanje obsega sredstev za plače in drugih predpisih za leto 2016 in naprej, ostali pa bodo nadomeščeni z drugimi sistemskimi ukrepi, s katerimi bodo doseženi primerljivi finančni učinki. S tem pristopom nastajajo t. im. oportunitetni prihranki, s čimer se ustvarja fiskalni prostor za financiranje zakonskih in drugih prioritetnih odhodkov, s tem pa se zagotavlja tudi ustrezna raven omejevanja izdatkov  na poti do MTO.